Po eni izmed spletnih podatkovnih baz, naj bi bilo v naši prestolnici skoraj 600 odvetnikov. In res – če se sprehodite skozi center mesta ali skozi druge dele Ljubljane, kjer je na kupu vsaj nekaj poslovnih stavb, boste skoraj na vsaki opazili črno plošči z napisom »odvetnik« ali »advokat«. Marsikomu bi se zdelo, da so odvetniki v Ljubljani kot gobe po dežju – in zato je precej težko verjeti, da je včasih skoraj nemogoče najti odvetnika, ki bi bil pripravljen prevzeti posamezen primer. Pa vendar se tudi to dogaja – iskanje odvetnika se lahko zdi kot prava tombola.
Tudi sama bom prav kmalu postala odvetnica, saj sem s študijem že skoraj pri koncu. Seveda me potem čaka še pravosodni izpit, za katerega vem, da ne bo enostaven – vsaj po izkušnjah nekoliko starejših kolegov sodeč.Vsi po vrsti so bili namreč izredni pridni študentje, ki jim študij ni delal težav, pri pravosodnem izpitu pa se je nekaterim pošteno zapletlo. In nenazadnje: tudi, ko so ga naredili, so bili mnogi presenečeni nad tem, kako težko je najti službo oziroma koliko mladih odvetnikov se pravzaprav znajde na borzi dela.
Zaradi poznavanja situacije brezposelnosti odvetnikov in pravnikov, se zato lahko zgodbam ljudi o tem, kako težko so prišli do odvetnika, seveda zgolj čudim. Še zlasti zato, ker se te težave nanašajo predvsem na Ljubljano – in prav tu je največ mladih s področja prava, ki ne pridejo do svoje prve zaposlitvene priložnosti. Težava z odvetniki v Ljubljani bi torej očitno lahko bila precej hitro odpravljena, če bi si odvetniške pisarne tega želele.
Zakaj torej ni več zaposlitev? Zakaj ni na voljo več razpoložljivih odvetnikov? Zakaj je treba opravljati ure in ure brezplačnega dela, v upanju na zaposlitev, ki je potem ni?
Tega enostavno ne morem razumeti. Morda imajo odvetniške pisarne raje »dela čez glavo« in varčujejo s človeškimi viri, kot da bi tvegale zaposlitev dodatne osebe – pa čeprav samo za določen čas. Oziroma, kot pravi moj kolega s fakultete, težko sprejmejo medse nove obraze, saj želijo prestiž, ki ga lahko prinese odvetniško delo, obdržati zgolj zase. Ja, res je – s prijatelji smo že nekajkrat razpravljali o tem, da gre morda za pravo zaroto, zaradi katere je na področju prava tako težko priti med tiste ljudi, ki očitno držijo vse niti v svojih rokah in odločajo ne le o tem, kateri primer bodo prevzeli in kateri ne, temveč morda celo o dogajanju v naši državi in njeni usodi. Morda je potrebno obdržati število odvetnikov na točki, na kateri je sedaj, da je dogajanje bolj pestro. Morda je potrebno onemogočati usmerjanje v nekatera področja prava, da bi na njihovem področju delovali zgolj nekateri redki posamezniki, ki imajo od tega masten dobiček, ki ga ne želijo deliti z drugimi.
Škoda. Pri skoraj 600 odvetnikih v našem glavnem mestu, ne bi bilo verjetno nič narobe, če bi se pojavil še kakšen nov – in to brez težav, ki jih stanovski kolegi postavljajo na pot. Tako bi bila naša država veliko bolj »pravna«, saj bi bil ljudem dejansko omogočena izbira in dostop do njihove osnovne pravice – pravice do zagovornika.